Vera je temelj mnogih vidikov v našem življenju. Razširimo jo lahko na širši spekter prepričanj in zaupanj. Verjamemo v prijateljstva, ljubezen, zvestobo. Družbeni konstrukti kot sta denar in država temeljijo na veri – dokler jim verjame zadostno število, lahko funkcionirajo.
Večinoma pa vero razumemo v religioznem smislu, kot vero v Boga. V Svetem pismu je definirana kot obstoj resničnosti v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo (Heb 11,1). Tako kot pri odnosih z ljudmi je tudi pri veri v Boga ključno zaupanje. Ne gre za zaupanje nečesa, kar si želimo, da bi bilo res, temveč za zaupanje v resničnost razodetja, ki nam je bilo dano. Primarno pa gre za Božjo milost, vera pa predstavlja naš odgovor na prejeti Božji dar. Preko vere stopamo v odnos z Bogom. Za verovanje se odločimo svobodno, zato je vera tudi izraz naše volje. Samo z voljo lahko pomagamo našemu razumu, da nekaj spoznamo za smiselno.
Vera se večinoma vžge ob veri nekoga drugega, ki že veruje. Bl. A. M. Slomšek je dejal, da če hočeš druge vneti, moraš tudi sam goreti. Kakor sveča potrebuje plamen, tako tudi mi potrebujemo nekoga, da v nas zaneti plamen vere.
Mnogi menijo, da vera ne more biti razumna, ker je ne moremo dokazati. Za nadnaravne stvari v katere verujemo in presegajo naš razum, lahko podamo motive verodostojnost (prerokbe, čudeži, vstajenje Kristusa). Gre za razumske argumente, ki kažejo na nadnaravno resničnost. Naša vera zato temelji na razumu, ki sprejema Božjo besedo, čeprav morda ne razumemo čisto vsega. Na podlagi zaupanja dajemo Bogu priložnost, da se nam razodeva, ter tako začnemo dojemati, kaj verujemo. Sv. Janez Pavel II. je poetično izrazil, da sta vera in razum kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice. V ozadju se bo vedno odvijala tekma med vero in dvomi, potekalo bo tehtanje, analiza. Kljub našemu spremenljivemu razpoloženju moramo vztrajati v tistem, kar smo z razumom sprejeli.
Vera rodi delo, delamo pa to, kar verujemo. Zato se je z vero potrebno ukvarjati. Pomembno je, da vzpostavimo rutine in navade, ki nam jo pomagajo ohranjati. Nikoli ne smemo stagnirati, potrebna je vztrajnost in zvestoba. Če se prenehamo ukvarjati z vero, ta počasi zamre. Nobeno prepričanje v našem umu ne ostane živo, če ga ne hranimo.
Prizadevati si moramo, da to kar verujemo tudi razumemo in živimo. Najlažje bomo stvari razumeli preko osebne izkušnje. Zato v veri iščimo Boga, od njega pa je odvisno, na kakšen način se nam bo razkril.
[naslovna fotografija: Michelangelo – Stvarjenje Adama (1508-1512). Vatikan, strop Sikstinske kapele]
